Jurij Korenjak
portfolio | bio | skicirka | kontakt


Sedimo na vlaku. S pogledom begamo med notranjščino vagona ter pokrajino za oknom. Slišimo le ritmični ropot koles. Ta zvok in pogled skozi okno povzročata dremavost. Zasanjano stojimo zunaj sebe. O svojem življenju lahko razmišljamo z razdalje, ki je sredi vsakdanjih opravkov ne bi dosegli. Le malo krajev nas tako spodbuja k notranjemu dialogu kot premikajoči se vlak. Pogled z njega nikoli ni enoličen. Premika se dovolj hitro, da nas ne spravi v obup, a dovolj počasi, da lahko razločimo posamezne predmete. Ponuja nam bežne, navdihujoče vpoglede v tujo zasebnost. Medtem, kar vidijo naše oči, in mislimi, ki se nam pletejo po glavi, obstaja skoraj srhljiva povezava. Za misli so včasih potrebna široka obzorja, za nove misli novi kraji. (po Umetnost potovanja, Alain de Botton)