Jurij Korenjak
portfolio | bio | skicirka | kontakt


Dolgo nosiš ogenj v ustih, / dolgo ga skrivaš, / za koščenim plotom zob, / med belim risom ustnic ga stiskaš. // Veš, da ne sme nobeden zavohati dima iz tvojih ust, / spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano, / zato zakleneš usta in skriješ ključ. // Ampak nekoč začutiš v ustih besedo, / votlina glave ti odmeva od nje, / takrat začneš iskati ključ svojih ust. // Dolgo ga iščeš, / ko ga najdeš, odkleneš lišaj s svojih ustnic, / odkleneš rjo svojih zob, / potem iščeš jezik, ampak jezika ni, / potem hočeš izreči besedo, / ampak usta so polna pepela, / in namesto besede se skotali kepa pepela med saje v tvoje grlo, / zato odvržeš zarjaveli ključ, / potem si narediš nov jezik iz zemlje, / jezik, ki govori besede iz prsti.

Kepa pepela, Dane Zajc